Author name: Nina

Odpiram podporno skupino za mamicve, ki se soočate s tesnobo, anksioznostjo, strahovi, zaskrbljenostjo.

Rojstvo otroka se pogosto opisuje kot najbolj čustveni življenjski dogodek. Pričakovali bi, da matere občutijo neznansko srečo ob rojstvu otroka, so najsrečnejše in polne ljubezni, topline. Mnoge matere občutijo neizmerno zadovoljstvo, izpolnitev ob rojstvu otroka, kljub temu pa so tudi matere, ki se spopadajo s težko stisko in jih obdajajo občutki krivde.

Materinstvo se po mnenju avtorice Poljanec (2009) začne že s spočetjem otroka v materinem telesu. Je večno, saj mu bo mati ostala za vedno, ne glede na to, ali se bo rodil ali ne, ali ga bo mati sprejela ali ne, ali ga bo začutila ali ne. Izkustvo materinstva daje ženskam vedno znova novo priložnost za razvoj. Avtorica (prav tam) poudarja pomen sproščenega materinstva, kjer naj se mama odloča o negi in vzgoji otroka po svoji vesti. Mama je tista, ki zna najbolj prisluhniti otrokovim potrebam, poleg tega pa tudi otrok začuti njene vibracije. Sproščenost matere bo pozitivno vplivala na otroka in ga pomirila.

Ljudje ves čas vstopamo v različne medosebne odnose, ki jih avtorica Ule (2009, str. 316) definira kot odnose »med dvema ali več osebami, za katere je značilna močna in raznolika soodvisnost, ki traja dlje časa«. Sestoji iz kontinuitete interakcij, zato o odnosu govorimo, ko »dve ali več oseb prostovoljno in trajneje sodeluje v medsebojnih interakcijah, ki vključujejo smiselno interpretiranje njihovega verbalnega in neverbalnega vedenja« (Galvin in Wilkinson, 2003, v Ule, 2009, str.318).
Eden izmed glavnih vrst medosebnih odnosov in odnos, ki ima močan vpliv na kvaliteto življenja slehernega posameznika, je vsekakor partnerski odnos.

Ljudje pogosto izenačujejo ljubezen in zaljubljenost. Poleg tega veliko ljudi meni, da ljubezni ni brez prehodne faze zaljubljanja. Kot da sta ti čustvi nujno povezani med seboj in zaljubljenosti sledi ljubezen. Po mnenju Milivojevića (2010) gre za dve različni, celo nasprotni čustvi.

Dolgo časa je bila socialna fobija zapostavljeno področje psihiatrije. Središče zanimanja je postala v zadnjih štiridesetih letih. Socialni strah je del čustvenega izkustva človeka že od najzgodnejše zgodovine. Že Hipokrat in pripadniki njegove šole so opisovali vedenje osebe s socialnim strahom (Marks, 1987, v Erić, 2010). Leta 1621 je socialni strah opisoval tudi Robert Burton v delu Anatomija melanholije. Do začetka 20. stoletja so socialni strah označevali kot značajsko lastnost ljudi (Papp et al. 1988, v Erić, 2010). Pojem socialna fobija je prvič uporabil Pierre Janet (1903, 1909, v Erić, 2010). klasificiral jo je kot stanje strahu v okviru sistematiziranih oblik ali fobij. Prvi psihoanalitik, ki je pisal o socialnem strahu je bil Wilhelm Stekel (1909). Sigmunda Freuda ta tematika ni preveč zanimala. V šestdesetih letih 20. stoletju so angleški psihiatri in psihoanalitiki socialno fobijo vrnili v center zanimanja. Socialna fobija se je v DSM-III-1980 dokončno uveljavila kot fobično stanje strahu (Erić, 2010).

Prispevek na kratko predstavlja definicijo specifične fobije, kako se kaže, kakšni so kriteriji za specifične fobije ter možne vzroke za razvoj fobij. »Specifična fobija je vztrajen ali ponavljajoči se strah pred določenim objektom ali pred vrsto objektov ali situacij. Objektivno ta strah ni opravičen, doživlja se običajno subjektivno in izven možnosti nadzora, ni se ga