Prispevek na kratko predstavlja definicijo specifične fobije, kako se kaže, kakšni so kriteriji za specifične fobije ter možne vzroke za razvoj fobij.
»Specifična fobija je vztrajen ali ponavljajoči se strah pred določenim objektom ali pred vrsto objektov ali situacij. Objektivno ta strah ni opravičen, doživlja se običajno subjektivno in izven možnosti nadzora, ni se ga možno znebiti s presojanjem in vodi do izogibanja zastrašujočega objekta ali situacije« (Compton, 1992, v Erić, 2010, str. 333). Značilna sta močan strah in izogibanje določenemu objektu ali situaciji do te mere, da ovirata vsakdanjo rutino, delo ali medosebne odnose (Bourne, 2014).
Izraža se kot močan in vztrajen strah pred predmetom, okoliščinam ali situaciji. Fobije se nanašajo na situacije, ki vsebujejo resnično ali namišljeno grožnjo. V kakšnem odnosu sta fobija in aksioznost? »Fobija je vrsta anksioznosti, za katero je značilno, da se je razpršena tesnoba osrediščila na nek objekt. … Na katere objekte se veže, je odvisno od več faktorjev, npr. od asociativne povezanosti objekta fobije z objektom, ki je predstavljal averzivni držaljaj v preteklosti, od nevarnosti, ki ga določena kultura pripisuje določenemu objektu, ipd.« (Hribar, M., 2007, str. 84)
Gledano s kliničnega vidika, je za specifično fobijo značilna prisotnost štirih osnovnih komponent (Erić, 2010):
- Glavnega strahu = središčna psihopatološka vsebina, neposredno povezan z objekti ali situacijami, ki tvorijo vsebino fobije.
- Strah pred strahom = fobija se pojavlja tudi ob sami misli obolelega na določeno situacijo ali objekt, ki se ga boji.
- Fobično vedenje izogibanja = včasih je izraženo v takšni obliki, da v veliki meri vpliva na življenje obolelega.
- Spremljajoči simptomi = najpogosteje so to simptomi hiperaktivnega avtonomnega živčnega sistema: razbijanje srca, drhtenje, potenje ipd.
Je zelo razširjena in najpogostejša psihična motnja nasploh. Po raziskavah se pojavlja pri veliki zastopanosti prebivalstva – vse do 38 % (Barlow in Liebowitz, 1995; Lang in Lazovik, 1963, Geer, 1965 v Erić, 2010). Še posebej pogoste oblike specifičnih fobij so fobije pred medicinskimi intervnecijami, nevihto, živalmi, smrtjo, gnečo, višino, dvigali, letenjem, krvavo poškodbo, boleznijo – hipohondrija, ostrimi in koničastimi predmeti (Agras, 1969, v Erić, 2010; Bourne, 2014). Glede tega ali je pogostejša pri moških ali ženskah, Erič (2010) piše, da pri ženskah, medtem ko Bourne (2014) piše, da pri obeh spolih enako, s tem, da se določene specifične fobije bolj pogoste pri ženskah, spet druge pri moških.
DIAGNOSTIČNI KRITERIJI ZA SPECIFIČNO FOBIJO PO DSM-V:
- strah ali anksioznost glede določenega objekta ali situacije (npr. pred letenjem, višino, živalmi, iglo, krvjo)
- strah ali anksioznost se pojavi vedno, ko oseba pride v kontakt s tem objektom ali situacijo, ki se je boji. Pri otrocih se strah lahko izraža z jokom, napadi besa, drhtenjem ali ‘oklepanja mame’
- Oseba se aktivno izogiba objektom, situacijam, ki povzročajo stisko
- Strah ali tesnoba sta nesorazmerna z dejansko nevarnostjo, ki jo predstavlja določen predmet ali situacija
- Časovno poteka vsaj 6 mesecev
- Fobija vpliva na življenje posameznika: delo, družina, šola
- Mnogo anksioznih motenj ima podobne simptome, zato pred postavitvijo diagnoze specifične fobije, strokovnjaki najprej preverijo, če ne gre morda za agorafobijo, socialno fobijo, PTSM, OKM ali separacijsko anksioznost.
DSM-V specifične fobije razdeli v pet skupin:
- Strah pred živalmi (npr. insekti, psi, pajki, ipd.)
- Strah pred naravnimi in okoljskimi pojavi (npr. strah pred višino, gromom, strelo, vodo, ipd.)
- strah pred krvjo, strah pred iglami in transfuzijo, strah pred drugimi invazivnimi zdravniškimi posegi, strah pred poškodbami
- Strah pred različnimi situacijami (npr. strah pred letenjem, zaprtimi prostori, vožnjo, ipd.)
- Drugi tipi strahu, ki ne sodijo v nobeno od prejšnjih štirih kategorij (na primer strah pred glasnimi zvoki, bruhanjem, davljenjem, zamaskiranimi osebami – klovni ipd.)
Značilno je, da ima ena oseba več specifičnih fobij. Pomembno je imeti v mislih, da o fobijah govorimo takrat, ko predstavljajo veliko težavo v vsakodnevnem življenju posameznikov, ko jih precej omejujejo in krnijo njihovo življenje. Pri diagnosticiranju pa se je potrebno vprašati ali je specifična fobija samostojna motnja ali je povezana z drugimi motnjami, na primer agorafobijo, obsesivno-kompulzivno motnjo, posttravmatsko motnjo, akutno stresno motnjo ali hipohondrijo (Erić, 2010).
MOŽNI VZROKI ZA RAZVOJ MOTNJE
Specifična fobija se razvije lahko pri vseh starostih, najpogostejše pa v času otroštva in mladostništva. Vpliv na razvoj specifične fobije ima tudi družinsko okolje, v 73 % družin oseb s to motnjo ima vsaj enega sorodnika, ki ima iste težave (Erić, 2010). Specifične fobije pri otrocih so ravno tako zelo pogoste, s tem da te fobije, ki se pojavijo v otroštvu, dostikrat izginejo z odraščanjem otroka. Določene oblike fobij izginejo in se pojavijo spet nove. Je pa prisotnost ali odsotnost določene fobije pri otroku v veliki meri odvisna od čustvene stabilnosti otroka (Ollendrick idr. 1985, v Erić, 2010).
PSIHOANALITIČNE TEORIJE
Freud je opisal nekaj vrst fobij in jih povezal s seksualno teorijo, s potlačitvijo in transpozicijo afektov. Bil je mnenja, da so fobije del vsebine mnogih psihičnih motenj, ne pa posebna diagnostična entiteta. Poudarjal je vlogo psihičnega konflikta v nastanku fobij. V delu Mali Hans (1909, v Erić, 2010) analizira fobijo pred konji pri petletnem dečku. Takrat je fobije imenoval »histerija strahu«, saj je menil, da so simptomi fobije enaki kot pri histeriji. Izvor simptomov je videl v otroških seksualnih fantazijah in ne v aktualnem travmatičnem dogodku. To tezo razloži s tem, da »se libido pri njih ne pretvarja v ‘telesne ekvivalente’, temveč se osvobaja v obliki strahu, fobije.« (prav tam, str. 339).
V delu Uvodna predavanja o psihoanalizi (1917, v Erić, 2010) je Freud objavil splošno teorijo fobij: »Pri fobijah lahko jasno razlikujemo dve fazi nevrotskega procesa. Prva zadeva potlačitev in pretvarjanje libida v strah, ki se nato poveže z zunanjo nevarnostjo. Druga faza je sestavljena iz izgradnje vseh med previdnosti in zagotovil, s pomočjo katerih se lahko izognemo kakršnemukoli stiku s to nevarnostjo, ki se jo obravnava kot zunanji dejavnik … Fobija se lahko primerja z jarkom proti zunanji nevarnosti, ki sedaj predstavlja zastrašujoči libido« (prav tam, str. 339).
Pri ponazoritvi primera Volčji človek (1918, v Erić, 2010) so se pojavile nove teorije: »Ego z razvojem strahu ščiti sebe pred tistim, kar je smatral za pogubno nevarnost, namreč pred homoseksualnim ugodjem … strah, ki je sooblikoval te fobije, je bil strah pred kastracijo« (prav tam, str. 339). Strah torej po tej teoriji izhaja iz potlačitve homoseksualnega libida.
V delu Inhibicija, simptom in tesnoba (1926, v Erić, 2010) Freud poda nova razumevanja fobij in sicer kot skupek nagonskih impulzov, ki pogojuje ‘nevarno situacijo’, v kateri je bistveni dinamični dejavnik strah pred kastracijo. Pojavi se signal strahu, ki aktivira obrambe, še posebej potlačitev, ki zavrne celotno otroško seksualnost. Vse poteka na nezavednem, kjer se skupek nagonskih impulzov veže na nek objekt.
PSIHOANALITIČNA RAZUMEVANJA FOBIJ PO FREUDU
Melitta Sperling je menila, da specifična fobija predstavlja nek drugi strah, ki je seksualne narave, v smislu, da ima oseba velike težave s seksualno identifikacijo, skupaj z značilnim izražanjem biseksualnosti. Avtorica povezuje nastanek fobij s predojdipalno fazo (1,5 do 3 let), kot izražanje strahu pred ločitvijo od objekta. »Pri nastanku fobij posebej poudarja značilno organizacijo ega, ki je primitivna, ambivalenten odnos do matere, ki ga spremljajo sovražni občutki, in vlogo specifičnih obrambnih mehanizmov: negacije, pozunanjenja, projekcije, premestitve in razcepa« (1971, 1977, 1979, v Erić, 2010, str. 341).
To pa je bilo vse o psihoanalitičnih razlagah specifičnih fobij, saj od sredine 20. stoletja kar nekoliko poniknejo in se umaknejo od te tematike.
SKRIPT IN ZGODNJE ODLOČITVE
Mary Goulding (1977) piše, da fobije nastanejo preko prepovedi in odločitev, ki smo jih sprejeli v svojem otroštvu z namenom obrambne funkcije:
- »Ne obstajaj«
Sem spadajo fobije pred višino, vodo, vožnjo, letenjem, biti na ladji, žičnicami, biti sam. Včasih tudi strah pred dvigalom, zaprtimi prostori in pred množicami, čeprav večinoma spadajo te fobije pod prepoved »Ne zaupaj«. Otrok, ki pridobi prepoved »Ne obstajaj«, se morda razmišlja, da želi umreti, zato na nezavedni ravni razvije tovrstne fobije, da se zaščiti pred smrtjo. Otrok morda doživi travmatični dogodek, kjer bi lahko umrl (npr. se potopi) in se odloči, da ne bo šel več v vodo. Ali pa se otrok enostavno boji za svoje življenje, zato ta strah nadomesti z nekim drugim strahom, ki ga lahko bolj kontrolira.
- »Ne«
Ta prepoved je podana s strani fobičnih staršev. Fobija se prenese na otroka. Če je starš fobičen, potem otroku ne dovoli eksperimentiranja, ker je vse nevarno.
- »Ne bodi blizu«, »Ne bodi intimen«
Fobije otrok razvije, da se sovpada z odločitvijo Otroka glede bližine in intimnosti. Sem spada na primer fobija pred osebami nasprotnega spola.
- »Ne zaupaj«
Ljudje, ki se odločijo, da ne zaupajo, so lahko fobični v vsaki situaciji, ki jih ne morejo nadzirati oziroma jih upravlja nekdo drug: npr. fobija pred letenjem, fobija biti sopotnik v avtu, pred dvigali ipd.
- »Ne bodi pomemben«
Ta odločitev se odraža v strahu pred nastopanjem. Odločitev je otrok sprejel na podlagi izkušenj s starši, drugimi, ki so se mu smejali, ga ponižali, osramotili pred drugimi.
- »Ne bodi uspešen«
Včasih odločitev za fobijo oddalji osebo od uspeha. Fobične osebe uporabljajo fobijo, da ne postanejo uspešni, da ne napredujejo. Sem spadajo na primer fobija pred letali, pred vožnjo, mostovi, visokimi stolpnicami, ipd.
