Ljudje ves čas vstopamo v različne medosebne odnose, ki jih avtorica Ule (2009, str. 316) definira kot odnose »med dvema ali več osebami, za katere je značilna močna in raznolika soodvisnost, ki traja dlje časa«. Sestoji iz kontinuitete interakcij, zato o odnosu govorimo, ko »dve ali več oseb prostovoljno in trajneje sodeluje v medsebojnih interakcijah, ki vključujejo smiselno interpretiranje njihovega verbalnega in neverbalnega vedenja« (Galvin in Wilkinson, 2003, v Ule, 2009, str.318).
Eden izmed glavnih vrst medosebnih odnosov in odnos, ki ima močan vpliv na kvaliteto življenja slehernega posameznika, je vsekakor partnerski odnos. Da ima ta odnos močan vpliv se strinjajo tudi Collins, Welshin in Furman (2009, v Avsec in Zager Kocjan, 2011, str. 123), ki ga definirajo kot: »vzajemne prostovoljne interakcije močne intenzitete, ki jih označujejo izrazi naklonjenosti in trenutno ali pričakovano spolno vedenje.« Tudi avtorica Ule (2004) pri definiranju partnerskega odnosa izpostavi njegovo posebno intenzivnost, saj je v ospredju ljubezenski odnos, ki je erotično zasnovan in se medsebojnost dveh oseb združi z močnimi čustvi. Po njenem mnenju se prav po ekskluzivnosti, stopnji intimnosti in potrebi po fizični bližini partnerski odnos razlikuje od prijateljskih odnosov. Partnerski odnos je po mnenju avtorice Kompan Erzar (2009), globok medoseben odnos, prežet z medsebojnim sprejemanjem in predstavlja intimnost dveh, odločenih za skupno življenje. Vsekakor pa ni nujno, da partnerja tudi skupaj živita. Četudi živita vsak na drugem koncu sta lahko med seboj v partnerskem odnosu. Vse več mladih v Sloveniji podaljšuje življenje s starši. Mladi pari si težko ustvarijo samostojno življenje, zato živijo skupaj (s svojimi partnerji) in hkrati narazen (v svoji primarni družini), kar se imenuje faza LAT – angleško living apart together (Kuhar in Nastran Ule, 2002).
Avtorica Kompan Erzar (2009) našteva odprte drže in ranljivosti, ki sta potrebni za zdrav, dinamičen odnos, ki temelji na (prav tam, str.19):
- »iskrenosti in skladnosti med besedami ter dejanji;
- spoštovanju drugega in svobodi;
- empatiji in razumevanju drugega;
- odsotnosti manipulacije, nadzorovanja in ustrahovanja;
- zvestobi in telesni privlačnosti.«
Takšen odnos ni samoumeven. Zanj se je treba truditi in ga ves čas vzdrževati. Po mnenju avtorice Rožič (2009) imata potencial za razvoj vzajemnosti, globoke povezanosti in intimnosti tista partnerja, ki ju združuje enako doživljanje, videnje sveta in odnosov. Obstajajo pa celo nekatera bistvena pravila, ki nam omogočajo ohranjanje dobrega partnerskega odnosa (Argyle, 1992, v Ule, 2009, str. 346):
- »dajanje pozitivnih verbalnih sporočil drug drugemu in majhna uporaba negativnih verbalnih sporočil;
- dajanje prijetnih neverbalnih sporočil;
- zadovoljstvo s spolnostjo;
- čim več skupnega preživljanja časa;
- strinjanje glede vzgoje, finančnih vprašanj;
- konstruktivno reševanje problemov in sprejemanje skupnih odločitev;
- medsebojna simpatija in zaupanje.«
Za stvaritev partnerskega odnosa prisostvujeta oba – vsak podarja sebe v odnos. Zato je le-ta odvisen samo od njiju. Zanj se morata vedno znova truditi in ga negovati. »Odnos je resno delo, ki pa obema prinaša izpolnitev, če verjameta in skrbita za globino drugega, kot bi bila njegova lastna« (Rožič, 2009, str. 26).
Vsako življenjsko obdobje posameznika zahteva določene naloge in prilagoditve od njega. Partnerski odnos v tem ni izjema. Izpolnitev določenih razvojnih nalog partnerjema omogoča, da lahko postavita zdrave temelje za njuno naslednje življenjsko obdobje, obdobje starševstva, ki jima morda sledi, če se za to odločita. Žmuc-Tomori (1988, str. 17) na kratko izpostavlja naslednje razvojne naloge partnerjev:
- »povezava in uskladitev lastne identitete s skupno identiteto para (»jaz« in »midva«),
- prilagoditev želja, potreb in navad v spolnosti,
- sproščen, za oba sprejemljiv način medsebojnih stikov,
- medsebojna prilagoditev skupnemu življenju in vsakodnevnim dogajanjem,
- oblikovanje za oba sprejemljivih odnosov s sorodniki obeh,
- oblikovanje za oba sprejemljivih odnosov s prijatelji obeh oz. s skupnimi prijatelji,
- razvoj za oba sprejemljivega odnosa do svojega dela,
- sposobnost za skupno dogovarjanje in odločanje.«
Partnerski odnos je izredno intimni odnos, ki ga Erikson (1959, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004) v teoriji psihosocialnega razvoja opredeljuje kot uspešen način razvijanja sposobnosti dejavnega vključevanja sebe v medosebne odnose. Doseganje intimnosti je najpomembnejša razvojna naloga v zgodnji odraslosti. Konec koncev smo ljudje celo odvisni od medosebne dinamike z drugimi. Odnosi imajo velik pomen za naše mentalno, fiziološko zdravje, za naš napredek ter za preživetje samo na sebi (Will, 1987, v Gostečnik, 1998). Dobri medčloveški odnosi vplivajo na naše samo-vrednotenje, enako pa velja tudi obratno: »Dobri medčloveški odnosi ter prilagojeno in ljubeče vedenje izvirajo od oseb, ki imajo močno razvit občutek samo-vrednotenja« (Satir, 1995, str. 33). Ljudje, sposobni vzpostavitve intimnega odnosa, so ljudje z izoblikovano identiteto. Po mnenju Eriksona (1959, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004) ljudem njihova izoblikovana identiteta omogoča, da jim vzajemni odnos s partnerjem ne predstavlja večjih težav, grožnje dezorganizacije identitete. Ti ljudje imajo težnjo po delitvi svoje identitete z nekom drugim v intimnem odnosu. Taki uspešno razrešijo razvojno nalogo in so pripravljeni na naslednje korake oziroma razvojne naloge. Pripravljeni so na visoko stopnjo samo-razkrivanja, čustvene izmenjave, medsebojnega zaupanja in pripravljenosti sklepanja dogovorov.
Partnerja si v njuni intimnosti nudita brezpogojno podporo, ohranjata fizični stik, zaupata v varovanje intimnih zadev in izrecno izražata medsebojno bližino (Ule, 2009). Le tako bosta partnerja omogočila, da bo njuna romantična ljubezen trajala (Gostečnik, 1998). Po mnenju Muska in Pečjaka (1997) je partnerski odnos osnova za doseganje intimnosti pa tudi za spolno partnerstvo, medtem ko slovenska raziskava (Temnik in Kuhar, 2007) kaže prav nasprotno: 56 % slovenskih študentov meni, da stalna partnerska zveza ni pogoj za spolne odnose. Pomembno je, da sta sposobna slišati čutenja in potrebe drugega ter izražanja empatije. Zaljubljenost in fizična privlačnost torej nista dovolj za vzpostavitev intimnega odnosa.
