»Socialna fobija je oblika fobičnega stanja strahu, za katerega je značilen obstoj stalnega, intenzivnega in nelogičnega strahu, izzvanega s stališči, pojavom in vedenjem drugih ljudi, ki lahko osebo vprašujoče opazujejo, jo ponižajo ali ranijo in v prisotnosti katerih se lahko oseba odzove nedostojno ali neprijetno« (Erić, 2010, str. 277).
Tipično prepričanje posameznika s socialno fobijo je osredotočeno na to, da bo oseba negativno ocenjena s strani drugih zaradi nekih vedenj ali simptomov (rdečica v obrazu, tresenje rok, zatikanje,…). Osebo je sram, da bi drugi to opazili. Boji se, da bo izpadel/a neumno. Osebe s socialno fobijo imajo po navadi visoke standarde in pričakovanja, kako se morajo vesti v socialnih situacijah. Želijo izpasti popolni in brez napak pred drugimi. Glavno obrambno vedenje je izogibanje socialnim situacijam. Te osebe imajo močan vzgib po tem, da niso opažene. Pri socialni fobiji ne gre za to, da bi klientom primanjkovalo socialnih veščin. V odnosu ena na ena ali v ožjem družinskem okolju namreč funkcionirajo lahko zelo dobro.
Kot zanimivost, socialna fobija se razlikuje tudi med kulturami. Na primer na Japonskem uporabljajo izraz ‘taijin kyofusho’, ki pomeni ekstremni strah pred tem, da bi koga drugega osramotili ali užalili. Ti klienti se bojijo, da bi s svojim videzom, pogledom ali npr. z rdečino na obrazu drugega morda lahko užalili (Veale, 2003).
Osebe s socialno fobijo doživljajo intenzivne občutke zaskrbljenosti, strahu, osramočenosti, nevrednosti in ogroženosti v nekaterih ali v večini socialnih situacij. In ta intenzivnost in pogostost sta tisti, ki lahko občutno ohromita vsakodnevno funkcioniranje, posledično pa znižata kakovost življenja in znižujeta samopodobo osebe s socialno fobijo (Čampa, b. d.).
Simptomi se začnejo kazati že v zgodnjem otroštvu in v mladostništvu (Erić, 2010). Lahko se pojavlja zardevanje, potenje, neustavljiv nagon po uriniranju in simptomatika lahko vodi vse do paničnih napadov.
Glede pogostosti pojavljanja pri moških in ženskah ni enoznačnega odgovora. Veale (2003) piše, da se pojavljajo enako pogosto pri moških in ženskah. Erić (2010) piše o tem, da raziskave niso enotne. Pogosteje se pojavljajo pri neporočenih in osebah, ki imajo nižji socialni status (Veale, 2003).
Lahko so diskretne ali fokalne (povezana z eno samo obliko socialnega strahu) ali splošne oziroma difuzne (vključujejo skoraj vse socialne situacije izven družinskega kroga) (Erić, 2010). Veale (2003) piše o generalizirani in negeneralizirani socialni fobiji. Generalizirana oblika pomeni, da se oseba boji in zato tudi izogiba več situacijam. Negeneralizirana oblika pa pomeni, da se oseba izogiba le določenimi situacijami (npr. samo nastopanju pred množico). To obliko je tudi lažje zdraviti, prognoza je za razliko od generalizirane oblike veliko boljša.
Klinične oblike socialne fobije se razvrščajo v 4 večje skupine (Erić, 2010):
- Splošne socialne fobije: Ekstremna socialna sramežljivost ali pomanjkanje samozaupanja, strah pred ljudmi, strah pred osebami nasprotnega spola.
- Fobije pred izgubo nadzora: Strah pred izgubo zavesti in padcem na javnem kraju, strah pred telesno šibkostjo, strah pred bruhanjem, strah pred uriniranjem, strah pred nehoteno defekacijo.
- Fobije pred pogledom in kritičnim ocenjevanjem drugih
- Fobije pred javnim nastopanjem: strah pred zardevanjem, eritrofobija ali erevtrofobija, strah, da z videzom telesa nekaj ni v redu, strah pred razkrivanjem lastne inferiornosti, strah pred izpitom, strah pred odrom ali javnim nastopanjem pri umetnikih.
DSM V DIAGNOSTIČNI KRITERIJI ZA SOCIALNO FOBIJO:
- Se pojavi v socialnih situacijah, kjer je oseba izpostavljena pred drugimi osebami. Vključuje socialne interakcije (npr. pogovor, srečanja z neznanci), biti opazovan (npr. med jedjo, med pitjem) in nastopanje (npr. imeti govorni nastop).
- Oseba se boji, da bodo drugi opazili njegovo ali njeno anksioznost in da bodo drugi te simptome obsojali (npr. strah pred osramočenjem, ponižanjem). Bojijo se, da jih bodo drugi označili kot nore, šibke, dolgočasne, neprijetne osebe. Bojijo se, da bodo zardeli, da bodo drugi opazili, da se prekomerno potijo, da se tresejo roke.
- Socialne situacije skoraj vedno sprožijo občutje strahu in anksioznosti. Osebe, ki postanejo anksiozne v socialnih interakcijah le občasno, nimajo diagnoze socialne fobije.
- Oseba se izogiba socialnim stikom in situacijam oz. se ob izpostavljanju socialnimi situacijam pojavi močan strah
- Strah ali tesnoba sta nesorazmerna z dejansko nevarnostjo, ki jo predstavlja določena socialna situacija
- Časovno poteka vsaj 6 mesecev
- Fobija vpliva na življenje posameznika: delo, družina, šola
- Strah ni posledica učinkov kakšnih zaužitih substanc ali zdravil ali pa posledica drugega zdravstvenega stanja
- Strah ni posledica kakšne druge duševne motnje, npr. panične motnje, dismorfna telesna motnja, motnje avtističnega spektra.
- Če se pojavlja kakšno drugi zdravstveno stanje, npr. Parkinsonova bolezen, telesne hibe, potem je ta strah, anksioznost in izogibanje še večje.
Splošne klinične značilnosti socialne fobije (Dixon, 1957, Erić, 1977, 1998, Marks in Matthews, 1979, Marks, 1987, Stein, 1995, v Erić, 2010, str. 306, 307):
- Strah pred možnostjo, da bi drugi ljudje pomislili, da je oseba nevedna ali da ni dovolj inteligentna.
- Strah, da obleka in videz osebe nista takšna, kot bi morala biti.
- Strah, da drugi ljudje osebi ne bodo izkazali naklonjenosti ali ljubezni.
- Občutek nelagodja, kadar se je ali pije pred drugimi.
- Nelagodje ali strah, ko mora oseba hoditi pred drugimi ljudmi ali množico ljudi.
- Stalen občutek neprijetnosti, da je oseba nekoga užalila.
- Izogibanje sedenju na sedišča v prvih vrstah, zlasti takrat, ko so se drugi že usedli.
- Občutek nelagodja v prisotnosti iznakaženih ljudi.
- Bojazen, da bo oseba občutila slabost ali nagon po bruhanju v prisotnosti drugih oseb.
- Občutek nervoze in napetosti pred tem, da bi se obrnili na osebe z avtoriteto.
- Občutek sramu ali strahu v prisotnosti oseb nasprotnega spola.
- Strah pred nehotenim zardevanjem v prisotnosti drugih oseb ali v družbi.
- Strah, da bodo drugi osebo kritizirali.
- Nelagodje, ko se oseba znajde v večji skupini neznanih ljudi.
- Izogibanje situacijam, ko je oseba v središču pozornosti in občutek nelagodja, ko se to zgodi.
- Strah pred možnostjo, da bi se občutila nenadna potreba po uriniranju v neprimerni situaciji.
- Strah, da se oseba ne bi onesvestila pred drugimi.
- Občutek nelagodja ob tem, da bi bilo potrebno pozdraviti nekoga, ki ga oseba ne pozna dobro.
- Občutek napetosti in pritiska, ko je oseba v slabih odnosih z neko avtoriteto.
- Občutje nelagodja, ko oseba ne ve, kaj se od nje pričakuje.
- Izogibanje temu, da bi osebo drugi obvestili.
- Občutek nelagodja in strahu, ko je treba telefonirati.
- Občutek nelagodja, ko bi drugi govorili o svojih lastnih občutkih.
- Strah, da ne bi oseba izpadla smešna ali neumna.
- Izrazita sramežljivost ali pomanjkanje samozaupanja v različnih socialnih situacijah.
- Občutek nervoze in napetosti, ko je treba nekaj ustvariti pred drugimi: plesati, peti, igrati, govoriti.
- Občutek napetosti in nervoze, ko se nekaj dela, druge osebe pa to opazujejo.
- Občutek zbeganosti pred drugimi, neznanimi osebami.
- Občutek nelagodja in strahu, če osebo kdo opazuje, vanjo bulji ali jo kritično ocenjuje ipd.
Glen Gabbard (1992, v Erić, 2010) meni, da socialna fobija lahko ustvari dobro podlago za nastanek in razvoj mnogim drugim oblikam stanja strahu. V 69 % je socialna fobija komorbidno povezana z drugimi oblikami psihopatologije (Schneier, 1992, v Erić, 2010): z depresijo, agorafobijo in panično motnjo, alkoholizmom, odvisnostjo od zdravil (Ameringeni idr. 1991, v Erić, 2010). Veale (2003) k temu dodaja še dismorfno motnjo (namišljena telesna hiba ali manjša lepotna napaka) in meni, da je zato potrebno kliente s simptomi socialne fobije povprašati glede njihove telesne samopodobe (Veale, 2003). Če strah zaobjema veliko število socialnih situacij pa lahko govorimo o dodatni diagnozi – motnja osebnosti z vedenjem izogibanja. Osebe s socialno fobijo brez komorbidnosti ne pridejo na zdravljenje (Erić, 2010).
Jedro psihopatologije socialne fobije je strah pred ocenjevanjem s strani drugih v socialnih interakcijah ali nastopu. Je strah pred občutkom sramu (notranje doživljanje, prezentacija posameznika) ali pred osramočenjem (z vedenjem pred okolico) (Veale, 2003).
Po DSM V je vzrok za nastanek fobij lahko travmatični dogodek, ki ga je oseba doživela (npr. te napade pes, avtomobilska nesreča, ipd.) ali pa mu je bila priča (npr. vidi, kako se nekdo utaplja), če je oseba doživela nenaden panični napad ob določeni situaciji ali pa prejemanje informacij preko medijev.
Po navadi se specifična fobija razvije že v zgodnjem otroštvu, vendar večina teh fobij v odraslosti zbledi ali celo popolnoma izginejo. Za nastanek fobij vpliva tudi okolje, genetika – otroci staršev, ki imajo specifično fobijo na določeno žival, bodo po vsej verjetnosti imeli enako fobijo) (Erić, 2010).
MOŽNI VZROKI ZA RAZVOJ SOCIALNE FOBIJE
Narava in izvor socialnih fobij še nista zadovoljivo pojasnjena (Erič, 2010; Čampa, 2013). Kar se tiče nastanka socialne fobije imajo najdaljšo tradicijo psihoanalitične in psihodinamične teorije. K tem pa se pridružujejo še teorije družinskih odnosov, kognitivno-behavioristične in biološke teorije.
PSIHOANALIČNE TEORIJE
Sigmund Freud (1915, v Erić, 2010) je socialno fobijo povezal s sramom, v smislu sramovanja samega sebe in da oseba ne želi biti videna. Povezal pa je fobije tudi s funkcijami superega. Superego je preučeval tudi Ernst Paul Hoffmann (1931, v Erić, 2010), socialno fobijo povezuje s patološko strukturo superega. Superego loči na avtonomni in heteronomni. Slednji nastane zaradi nedosledne in neodločne vzgoje in takšen superego od ega zahteva, da se vede v skladu s tistim, kar se od njega pričakuje, se le prilagaja trenutnim zahtevam, ne deluje iz avtonomnosti, ampak se samo prilagaja.
Nekateri avtorji povezujejo socialno fobijo s kritiko, preganjanjem in kaznijo. Otto Fenichel (1945, v Erić, 2010) razlaga nastanek omenjene fobije z dejstvom, da nevarnost ni popolnoma ponotranjena in iz tega razloga oseba velik pomen daje odzivom okolice na svoja dejanja. Avtor meni, da do socialnega strahu pride, ko oseba ni sposobna predvideti reakcije in vedenja drugih, »zaradi česar popači vse objektne reakcije v situacijah, ko pričakuje, da bo neupravičeno kritizirana ali kaznovana« (Fenichel, 1945, v Erić, 2010, str. 285).
Fenichel (1937, v Erić, 2010) povezuje socialni strah s:
- Sramom – kot obliko strahu pred kastracijo, strah pred uročljivimi očmi, ki kastrirajo
- oralnostjo in dominacijo – osebe s socialno fobijo imajo veliko potrebo po tem, da jih imajo drugi radi, iščejo potrditve drugih, saj le s tem vrednotijo svoje samospoštovanje, zaradi česar imajo pridružen strah pred izgubo naklonjenosti drugih.
- Ekshibicionizmom – »obolela oseba po magični poti vpliva na tistega, ki gleda, da bi ga prisilila početi tisto, česar ne želi, ali pa da bi mu nudila primerno naklonjenost, ki bi ga umirila.« (v Erić, 2010, str. 286)
- Ambivalentnostjo – obstoj zoperstavljenih občutkov. »Tisti, ki potrebuje mnenje drugih, da bi ohranil lastno psihično ravnotežje, ima razlog, da se takšnega mnenja boji, zlasti če sovraži osebnost, katere mnenje je odločujoče.« (v Erić, 2010, str. 287). Ambivalentnost se kaže tudi skozi težavo sprejemanja odločitev.
- agresivnostjo – ko oboleli uvidi, da je pritajeno, vendar močno agresiven, aktivira vse svoje sposobnosti, da takšno agresivnost potlači, kar se kaže skozi vedenje podrejanja drugim, z namenom, da si pridobi okolico.
- s patološko strukturo ega.
SODOBNE PSIHODINAMIČNE TEORIJE
V nasprotju s Freudom, so avtorji (Ferenczi, Balint, Bowlby), ki razloge ne iščejo le v povezavi s seksualnim nagonom (v Erić, 2010). Pojavi se nov dinamični model za pojasnitev narave in izvora socialnega strahu. John Bowlby (1977, v Erić, 2010) je prišel do spoznanja, da se osebe, ki nudijo nego otroku v zgodnjem otroštvu, ponotranjijo v obliki objektnih odnosov in da je ta proces ključen za njihova kasnejša obdobja.
Glen Gabbard (1992, v Erić, 2010) je prišel do zaključka, da imajo te osebe specifične notranje objektne odnose. Pojasnjuje, da so osebe s socialno fobijo na poseben način ponotranjile predstave pomembnih drugih, ki so jih negovali, ki pri njih izzovejo sram, občutek, da so kritizirane, zasmehovane, ponižane, zapuščene. To ponotranjenje v zgodnjem otroštvu se v odraslosti projicira na osebe iz okolice, nato pa se teh oseb izogiba.
Paul Gilbert in P. Trower (1989, v Erić, 2010) menita, da do socialne fobije pride, ko funkciji preživetja – sistem obrambe (tekmovanje) in sistem varnosti (sodelovanje), ne delujeta na ustrezen način. Oba sistema sta enako pomembna za optimalno socialno delovanje. Za ljudi s socialno fobijo pa je značilno, da aktivirajo sistem obrambe mnogo pogosteje in v večji meri, kot pa je to koristno in potrebno. Najbolje se znajdejo v hierarhičnih odnosih, kjer vlada delitev na podrejeno in nadrejeno vedenje. Te osebe pogosteje zavzamejo obrambno ali celo sovražno stališče do drugih, vsa prijateljska znamenja pa napačno interpretirajo ali prezrejo. »Odsotnost sposobnosti, da bi nase in na druge gledali na sodelovalni način, vodi do občutka manjvrednosti, do perfekcionizma in kritičnega stališča tako do sebe kot do drugih« (Erić, 2010, str. 294).
Pri tem pa igra pomembno vlogo odnosa v primarni družini. Optimalni razvoj obeh sistemov po mnenju Cloitre in Shear (1995, v Erić, 2010) temelji na učinkovitem starševstvu, kjer starš deluje kot avtoriteta, nekdo ki postavlja meje in kot partner, prijatelj, ki otroka podpira, mu pomaga.
TEORIJE O DRUŽINSKIH ODNOSIH
Družinsko okolje ima velik vpliv pri razvoju socialne fobije. Raziskave so pokazale, da je večja verjetnost za razvoj socialne fobije pri tistih, ki so bili vzgajani permisivno ali pa so bili kot otroci zapostavljeni. Večja verjetnost za razvoj socialne fobije je pri tistih, ki odraščajo v družini, kjer vlada zaprtost, stroga hierarhije, odsotnost podpore (Parker, 1979, v Erić, 2010).
Vse več študij pa kaže, da imajo velik vpliv na nastanek te motnje dejavniki okolja skupaj z genetskimi dejavniki (Čampa, 2013). Veale (2003) pravi, da imajo predispozicijo za razvoj socialne fobije osebe, ki so že po naravi bolj sramežljive in prestrašene.
Vse več je dokazov glede vpliva družinskih dejavnikov in družinske agregacije pri razvoju socialne fobije. Pri raziskavah družinske zgodovine so ugotovili pri sorodnikih oseb s socialno fobijo višjo stopnjo socialne fobije kot v primerjavi s sorodniki kontrolne skupine (Fyer idr., 1995; Reich in Yates, 1988; Stein idr., 1998, v Čampa, 2013). Povečano stopnjo socialne anksioznosti so ugotovili pri otrocih, katerih starši izražajo visoko tveganje za anksioznost in socialno fobijo. Nekatere ugotovitve nakazujejo, da imajo otroci iz rigidnih družin ali iz slabih zakonov lahko večje tveganje za višjo stopnjo strahov in socialne anksioznosti (Peleg-Popko in Dar, 2001, v Čampa, 2013). Prav tako so posamezniki, ki imajo družinsko zgodovino čustvenih težav bolj nagnjeni k povišani socialni anksioznosti (El-Sayegh, Fattal in Muzina, 2006, v Čampa, 2013). Strah in izogibanje socialnim stikom sta za te ljudi kot obramba pred občutenjem določenih občutij: npr. sram, gnus, zavrženost,… (Gostečnik, 2008, v Čampa, 2013).
KOGNITIVNI MODEL SOCIALNE FOBIJE
Clark & Wells (1995, v Veale, 2003) sta razvila kognitivni model socialne fobije. Cilj modela je odgovoriti na vprašanje, zakaj se socialna anksioznost pojavlja kljub temu, da so klienti ves čas izpostavljeni v nekih odnosih in da se ob le-teh ne zgodi nič groznega.
Model orisuje, da ljudje s socialno fobijo v odnose vedno vstopajo z nekimi svojimi pravili, predvidevanji ali prepričanji. Na primer: »Ko sem v odnosih z drugimi, moram biti vedno urejen in govoriti inteligentno« ali pa »Če se bom preveč približal ženski, bo dojela, da sem popolnoma nevreden.« ali pa »Sem tak dolgočasnež. Čuden sem.« Ko posameznik verjame, da obstaja nevarnost, da ga bodo drugi negativno ocenjevali, se še bolj ukvarja sam s sabo v odnosih, veliko energije porabi za samoopazovanje.
Za posameznike s socialno fobijo je značilno, da svoje doživljanje enačijo s tem, kako jih doživlja okolica (Procesiranje sebe kot socialni objekt). Notranje doživljanje se enači z občutjem anksioznosti. Dogaja se to, da si klient ustvarja svoje podobe glede drugih, ki pa so po navadi povezane s preteklimi izkušnjami oziroma z zgodnjimi spomini. Zato je na terapiji dobro povprašati o preteklih izkušnjah, ko so se klienti počutili enako ob kakšni socialni interakciji. Na primer nekdo, ki so ga v najstništvu zbadali zaradi prevelike telesne teže, je rezultat tega v občutjih ponižanja in zavrnitve.
Faktor, ki vzdržuje simptome socialne fobije so tudi varna vedenja (Safety behaviours). To so ukrepanja v neki zastrašujoči situaciji, ki jih oseba kreira z namenom preprečitve neke katastrofe. Varna vedenja vključujejo: zloraba alkohola, izogibanje očesnim kontaktom, močno držanje kozarca, zadržanost, postavljanje vprašanj. Po navadi so ta vedenja problematična, saj ponovno vodijo v neko nesproščenost osebe v socialnih situacijah.
Predvideva se, da je tretji faktor vzdrževanja simptomov socialne fobije proces analiziranja po dogodku (ruminacija).
