Materinstvo se po mnenju avtorice Poljanec (2009) začne že s spočetjem otroka v materinem telesu. Je večno, saj mu bo mati ostala za vedno, ne glede na to, ali se bo rodil ali ne, ali ga bo mati sprejela ali ne, ali ga bo začutila ali ne. Izkustvo materinstva daje ženskam vedno znova novo priložnost za razvoj. Avtorica (prav tam) poudarja pomen sproščenega materinstva, kjer naj se mama odloča o negi in vzgoji otroka po svoji vesti. Mama je tista, ki zna najbolj prisluhniti otrokovim potrebam, poleg tega pa tudi otrok začuti njene vibracije. Sproščenost matere bo pozitivno vplivala na otroka in ga pomirila.
V zadnjih desetletjih se je zgodil velik premik na področju razumevanja materinstva, po zaslugi različnih dejavnikov: upad družinske produkcije, dnevna odsotnost moškega v družini, zoženje velikosti družine, upad stopnje rodnosti ipd. Po mnenju avtorice Švab (2001) danes materinstvo ni več ekskluzivna prioriteta med odločitvami ženske glede življenjskih ciljev. Pomen ideologije obveznega materinstva je upadel, materinstvo ni več samoumevno, obvezno, normativno, družbeno pričakovano ter časovno regulirano dejanje. Velike zasluge za spremembe v pojmovanju materinstva pa imajo tudi mediji (Lamovec, 1998). Vpliv medijskega pogleda skozi prizmo materinstva poudari tudi avtorica Stermecki (2005).
Avtorica Lamovec (1998) opisuje zgodovinske prehode na področju pojmovanja materinstva, kar je pripeljajo do nezadovoljnih, izčrpanih in zbeganih mater, kar je avtorica Friedan (1963, v prav tam) označila kot »sindrom gospodinje.« K zaključku doda, da je le zadovoljna mati dovolj dobra mati in partnerka in je zato potrebno, da ne spregleda svojih potreb na račun potreb drugih. »Vse, kar mamica naredi zase, naredi za celo družino« (Kompan Erzar in Poljanec, 2009). Skozi analizo tekstov žensk z naslovom Njena zgodba – Rojstvo avtorica Stermecki (2005) ugotavlja, da v tem tekstu 66 % žensk ne piše o materinstvu, kar bi lahko pomenilo, da »vstopamo v obdobje, v katerem identitete žensk dosegajo nove razsežnosti, kjer se dogaja socialna in kulturna transformacija, kar nam kažejo nove podobe ženskih identitet, ki jih do sedaj ni bilo« (prav tam, str. 112).
Psihoanalitično teorijo, ki definira materinstvo kot ključno za psihosocialni razvoj ženske, avtorica Oakley (2000, v Stermecki, 2005) vsekakor zavrača in trdi, da je vloga te teorije povezana z miti materinstva. Zato naj bi bile ženske prepričane, da so si same zaželele vloge materinstva, v resnici pa je njihova želja v dobro družbi in ne njih samih (prav tam).
Današnja mati se zaveda, da otrok ni le njen, so še drugi ljudje, ki jih otrok potrebuje, ona ni edina, ki ga zmore razumeti. S tem pa zavrača mite o materinstvu (Oakley, 2003, v Mojškerc, 2007, str. 372):
- da otrok potrebuje mater,
- da mati potrebuje otroka in
- da je materinstvo največ, kar lahko ženska doseže v svojem življenju.
Miti, ki jih reprezentirajo predvsem ženske revije, kar je po mnenju avtorice Mojškerc (2007) simbolno nasilje, ponujajo tako idealizirane predstave popolnosti matere kot predstave grozljivosti, slabe matere. Dobra mati je skozi ženske revije predstavljena kot polna sreče in ljubezni do otroka, v tesni povezanosti z njim, žrtvovanje za otroka ji je v izpolnitev, je zadovoljna in lepa, njen otrok pa je angelski kakor ona sama. Biti mati je dobro, vključuje kup nežnih in pozitivnih in neomadeževanih čustev. Realnost je temu drugačna, zato se mnoge matere, še posebej tiste, ki se močno poistovetijo z idealizirano predstavo, soočajo z občutki krivde, izgube, kaosa, dvoma vase, strahu in stiske. Zato nič čudnega, da veliko žensk po rojstvu zapade v poporodno depresijo ali druge poporodne duševne stiske. Po mnenju avtorice Švab (2001) družbeni pogoji v postmodernosti ustvarjajo le navidezno iluzijo možnosti izbir, ki je družbeno funkcionalna, zato svobodna odločitev ni vzrok za prelaganje materinstva samo po sebi, temveč je takšno reproduktivno vedenje že družbena norma, ki je prav tako vsiljena. »Različne vloge, ki jih družba v posameznem zgodovinskem obdobju nalaga materi, so tako predvsem izraz preživetvenih strategij družbe, biologije, tehnologije, ukvarjanja z nataliteto in še zlasti večno aktualnih špekulacij o ‘ženski naravi’« (Stermecki, 2005, str. 110-111). Ugotavlja pa tudi (prav tam), da tiste ženske, ki se z materinsko vlogo ne identificirajo, doživljajo obdobje materinstva kot težje od žensk, ki so vlogo sprejele in po možnosti svojo identiteto zgradile le okoli te vloge.
Četudi ženske revije materinstvo reprezentirajo kot izpolnitev ženske, ki ji prinaša občutja sreče, zadovoljstva, je v končni fazi pomembno predvsem to, kaj bralka s prebranim besedilom stori – lahko ga sprejme, zavrže, analizira itd. (Mojškerc, 2007). Avtorica Zattoni (2003) pravi, da ženska, ki je postala mati doseže novo dimenzijo; prizna in dovoli si napake, ve, da ni popolna mati in ne more biti. Kadar naredi napako, jo prizna, se iz nje kaj nauči in gre dalje. Današnja mati je »zavrgla pravljice, ki pravijo, da mame vse vedo, so vedno zadovoljne in v sebi nosijo le ljubezen, predanost in navdušenje do svojega otroka. Ona sprejema tudi svoje senčne stvari« (prav tam, str. 74). In otrok niti ne potrebuje idelanih staršev, o čemer je pisal že Winnicott (1971, v Kompan Erzar in Poljanec, 2009): »Idealna mama je prav ‘dovolj dobra’ mama, ki se zmoti in potem pride nazaj in to ‘zmoto’ popravi« (prav tam, str. 108). Otrok od staršev veliko več pridobi, če jih opazuje pri tem, kako delata napake in jih nato skušata razrešiti, ob tem pa pridobi realno sliko življenja, da so zmote nekaj povsem naravnega.
