“Saj si si želela otroka. Zakaj potem nisi samo srečna?” To je vprašanje, ki si ga številne ženske zastavijo že v prvih tednih nosečnosti. Morda so nosečnost načrtovale več mesecev ali celo let. Ko pa končno zagledajo pozitiven test, jih namesto pričakovanega navdušenja preplavijo tudi drugačni občutki – strah, negotovost, žalost, dvom ali celo praznina.
In pogosto se takrat pojavi še ena misel: »Kaj je narobe z mano?« Nosečnost je eno največjih razvojnih obdobij v življenju ženske. Ne spreminja se le telo. Spreminjajo se odnosi, vsakdan, občutek identitete, predstava o prihodnosti in pogosto tudi odnos do same sebe. Zato ni nič nenavadnega, če se veselje prepleta z negotovostjo.
Ko se srečata veselje in strah
En del nas se veseli novega življenja, predstavlja si otroka in komaj čaka prihodnost. Drug del pa razmišlja:
Bom zmogla?
Kaj če ne bom dobra mama?
Kaj se bo zgodilo z najinim odnosom?
Kaj bo z mojo službo?
Ali bom še vedno jaz?
Oba dela sta resnična. Ni treba, da eden izključi drugega. Včasih si želimo, da bi občutili samo veselje. Toda čustva ne delujejo tako. Ob velikih življenjskih spremembah pogosto občutimo več stvari hkrati.
Nosečnost pomeni tudi poslavljanje
Ko govorimo o nosečnosti, pogosto govorimo o začetkih. Manj pa govorimo o tem, da vsak začetek prinese tudi slovo. Slovo od življenja, kot smo ga poznali. Slovo od določene svobode. Od spontanosti. Od predstave o sebi, kakršna je bila do zdaj. Nosečnost je prehod in se poslavljamo od nečesa pomembnega. V terapiji pogosto rečemo, da je za vsako razvojno spremembo potreben tudi prostor za žalovanje. Tudi kadar gre za lepo spremembo.
“Morala bi biti srečna”
Veliko žensk svojih občutkov ne deli z nikomer, ker jih je strah, da ne bodo razumljene. Naša družba nosečnost pogosto idealizira. Nosečnica naj bi bila srečna, hvaležna in izpolnjena. Če pa občuti še kaj drugega, lahko hitro začne verjeti, da z njo nekaj ni v redu.
V jeziku transakcijske analize bi lahko rekli, da se oglasi Kritični starš.
“Ne bi smela tako razmišljati.”
“Druge bi bile srečne.”
“Bodi hvaležna.”
“Kaj pa je s tabo?”
Tak notranji dialog pogosto povzroči še več stiske kot prvotni občutki.
Kaj nam ambivalentni občutki pravzaprav sporočajo?
V terapiji nas običajno ne zanima toliko, ali so občutki pravilni ali napačni. Veliko bolj nas zanima, kaj nam želijo povedati. Morda nas opozarjajo, da potrebujemo več podpore. Morda kažejo na stare izkušnje, ki se ob tej veliki življenjski spremembi ponovno prebujajo. Pri nekaterih ženskah se v nosečnosti ponovno aktivirajo zgodnje izkušnje navezanosti, odnos z lastno mamo ali očetom, občutki varnosti ali negotovosti. Nosečnost namreč pogosto odpre teme, ki so bile dolgo časa nekje v ozadju.
Dovoljenje za vse občutke
V transakcijski analizi govorimo tudi o dovoljenjih. Včasih potrebujemo dovoljenje, da si priznamo:
Lahko sem vesela in prestrašena hkrati.
Lahko si želim otroka in hkrati pogrešam svoje prejšnje življenje.
Lahko me je strah, pa sem še vedno dobra mama.
Ko si damo dovoljenje za celoten spekter svojih občutkov, se pogosto zgodi nekaj zanimivega. Čustev ni več treba skrivati in ni se jim več treba upirati. Lahko pridejo, ostanejo nekaj časa in nato tudi odidejo. Ko zaznaš, da ti ni prijetno in da daš prostor svojim čustvom v nosečnosti, se lahko vprašaš:
- Kaj trenutno doživljam?
- Česa me je v resnici strah?
- Kaj v tem obdobju najbolj potrebujem?
- Kako lahko danes poskrbim zase?
Včasih je največ, kar lahko naredimo zase, to, da svoje občutke sprejmemo brez obsojanja. Pogovor s psihoterapevtom lahko ponudi varen prostor, kjer imajo mesto vsa čustva – tudi tista, za katera imate občutek, da jih “ne bi smeli” čutiti.
To, da v nosečnosti občutiš mešana čustva pomeni, da si človek. Vstopaš v eno največjih življenjskih sprememb. In prav v takšnih obdobjih najbolj potrebujemo odnos, v katerem ni treba ničesar skrivati. Odnos, kjer so dobrodošla vsa čustva, brez obsojanja. Tudi tista, o katerih se redkeje govori in so neprijetna.
