Pogosto imamo predstavo, da na psihoterapijo pride človek takrat, ko ne zmore več. Ko se znajde v stiski, iz katere ne vidi izhoda, ko odnosi razpadajo ali ko življenje postane pretežko.
Naj povem, da v praksi ni vedno tako, pridejo na psihoterapijo tudi ljudje, ki so zelo uspešni, ljudje na vodilnih položajih, podjetniki, strokovnjaki in posamezniki, ki so vajeni prevzemati odgovornost, sprejemati odločitve in reševati probleme.
Navzven njihovo življenje pogosto deluje urejeno. Delo teče, obveznosti so opravljene, cilji doseženi. In vendar se lahko nekje pojavi občutek, da nekaj ni več tako, kot bi si želeli.
Ko sposobnost postane tudi breme
Ljudje, ki so vajeni veliko zmogljivosti, so pogosto tudi zelo dobri v tem, da zdržijo. Ko nastane težava, jo rešijo. Ko pride pritisk, stisnejo zobe. Ko so utrujeni, naredijo še tisto, kar je treba. To je lahko ena od njihovih največjih prednosti. Hkrati pa pomeni, da lahko zelo dolgo funkcionirajo tudi takrat, ko jim pravzaprav ni dobro.
Ni nujno, da pride do velikega zloma. Včasih je prisotna samo stalna napetost. Težko se ustavijo. Misli tudi zvečer ostajajo pri delu. Vedno je treba rešiti še eno stvar. Doseženemu cilju hitro sledi naslednji.
Človek lahko navzven zelo dobro funkcionira, znotraj pa počasi izgublja občutek miru in zadovoljstva. Telo je ves čas v napetosti, pripravljenosti in pričakovanju.
Ko uspeh ne prinese tistega, kar smo pričakovali
Dolgo si lahko govorimo: Ko bom prišel do tja, bo drugače.
Ko bom osvojil to službo/medaljo/priznanje/lovoriko.
Ko bo podjetje stabilno.
Ko bom zaslužil dovolj.
Ko bom dokončal ta projekt.
Ko bom dokazal, da zmorem.
Potem cilj dosežemo. Za trenutek pride zadovoljstvo. Morda olajšanje. Potem pa se življenje počasi vrne v običajen ritem. In lahko se pojavi precej neprijetno vprašanje:
Če sem dosegel to, kar sem želel, zakaj se ne počutim tako, kot sem pričakoval?
Takrat psihoterapija ni prostor, kjer bi iskali, kaj je z nami narobe. Lahko postane prostor za raziskovanje tega, kaj pravzaprav iščemo skozi svoje dosežke.
Kaj me žene?
Ambicioznost sama po sebi ni problem. Želja po ustvarjanju, razvoju in uspehu je lahko pomemben in zdrav del človeka. Zanimivo pa postane, ko se vprašamo, kaj je pod njo.
Ali nekaj ustvarjam, ker me veseli? Ali moram ves čas dokazovati svojo vrednost? Ali lahko naredim napako, ne da bi zaradi nje začel dvomiti vase? Ali znam biti zadovoljen s tem, kar sem dosegel, ali takoj potrebujem naslednji cilj?
Včasih nas zelo daleč pripeljejo tudi vzorci, ki so nekoč nastali iz potrebe po potrditvi, varnosti ali sprejetosti. Dolgo nam lahko dobro služijo. Dokler nam ne začnejo jemati več, kot nam dajejo.
Na vrhu je lahko precej samotno
Z odgovornostjo se spremeni tudi dinamika odnosov. Vodja ne more vsakega dvoma deliti s svojo ekipo. Podjetnik težko z zaposlenimi govori o vseh svojih strahovih glede podjetja. Človek, od katerega drugi pričakujejo odgovore, nima vedno prostora, kjer bi lahko preprosto rekel:
Ne vem.
Strah me je.
Utrujen sem.
Ne vem več, ali si tega sploh želim.
Tudi bližnji odnosi niso vedno prostor za vse. Partner ima svojo perspektivo, prijatelji svoje izkušnje, sodelavci pa so del istega sistema. Psihoterapevtski odnos je drugačen. Je prostor, kjer človeku ni treba voditi, reševati, skrbeti za druge ali imeti pripravljenega odgovora.
Strah pred izgubo
Z uspehom pogosto ne pride samo zadovoljstvo. Pride tudi nekaj, česar na začetku morda nismo pričakovali: več stvari, ki jih lahko izgubimo, s tem pa večje breme vse to obdržati in peljati naprej: npr. ugled, položaj, podjetje, denar, varnost, naziv, zvezdico, življenjski slog, zaupanje drugih. Odločitve imajo lahko večjo težo in posledice ne zadevajo več samo nas. Zato se lahko ob večjem uspehu pojavi tudi več nadzora, previdnosti in notranjega pritiska.
Kaj če naredim napačno odločitev?
Kaj če vse, kar sem zgradil, izgubim?
Kaj če drugi ugotovijo, da pravzaprav nisem tako sposoben, kot mislijo?
Človek, ki je navzven zelo samozavesten, lahko hkrati živi z veliko notranjega dvoma. Eno drugega ne izključuje.
Ko lastna vrednost postane odvisna od dosežkov
Morda je eno pomembnejših vprašanj pri uspehu zelo preprosto: Kdo sem, ko ne dosegam? Če smo leta dobivali potrditev predvsem takrat, ko smo bili pridni, sposobni, učinkoviti ali uspešni, se meja med tem, kar počnemo, in tem, kar smo, lahko počasi zabriše. Dober rezultat pomeni: dober sem. Neuspeh pa hitro postane: nisem dovolj dober.
Tak način življenja je naporen, ker nikoli ni zares končan. Vedno potrebujemo naslednjo potrditev. Psihoterapija lahko pomaga ti dve stvari ponovno ločiti. Dosežki so del našega življenja. Niso pa merilo naše vrednosti.
Psihoterapija ni vedno popravljanje nečesa, kar ne deluje
Včasih se človek odloči za psihoterapijo prav zato, ker mu veliko stvari uspeva, vendar želi bolje razumeti sebe. Zakaj se v določenih situacijah vedno odzovem enako? Zakaj težko postavim mejo? Zakaj ne znam odložiti odgovornosti? Zakaj mi je tako težko prositi za pomoč? Zakaj dosežem cilj, pa ob njem ne čutim zadovoljstva? Kaj od tega, kar počnem, si res želim jaz – in kaj počnem zato, ker sem se nekoč naučil, da moram?
Uspeh in notranja stiska si ne nasprotujeta. Prav tako psihoterapija ni nasprotje sposobnosti, samostojnosti ali moči. Včasih je samo prostor, kjer človeku, ki je večino časa vajen gledati naprej in reševati stvari okoli sebe, ni treba ničesar dokazovati. Lahko se za trenutek obrne k sebi. In pogleda, ne samo kako naprej, ampak tudi zakaj pravzaprav gre tja.
