Transakcijska analiza (TA) je teorija osebnosti in medosebnih odnosov ter sistematična psihoterapija za osebno rast in spreminjanje (Stewart in Joines, 2015). Njen utemeljitelj je Eric Berne (1910 – 1970), ki je sprva menil, da naj bi bila TA nekakšen dodatek k psihoanalizi, ki bi povečal učinek psihoanalitične obravnave. Danes je TA samostojna psihoterapevtska smer, znotraj katere obstaja več različnih terapevtskih pristopov: Klasična šola transakcijsko analitične psihoterapije, Šola nove odločitve, Šola ponovnega starševstva, Integrativna TA, Psihodinamična TA in relacijska TA. Njeni osnovni koncepti so referenčni okvir, model egostanj, transakcije, življenjski skript, reketi in igre (Milivojević, 2011). Njena uporabnost je široka. Na področju teorije je razvidna kot teorija osebnosti, saj preko modela egostanj orisuje psihološke strukture človeka in pripomore k razumevanju našega delovanja. TA je tudi osnova za teorijo komunikacije, saj preučuje transakcije in jo je s tega vidika mogoče uporabiti tako v osebnem kot tudi v poslovnem življenju. Preko koncepta življenjskega skripta, ki ga gradimo že v samem otroštvu in pomembno vpliva na naše sedanje življenje, TA tako ponuja tudi teorijo otrokovega razvoja. Ker je skript tako močan, da v njem včasih vztrajamo tudi takrat, ko trpimo in nas vodi v totalen neuspeh, preko TA govorimo tudi o teoriji psihopatologije.
Na področju psihoterapije je TA uporabna za zdravljenje tako vsakdanjih življenjskih stisk kot tudi hudih psiholoških patologij. Uporablja se za individualno psihoterapijo, partnersko psihoterapijo, družinsko ali skupinsko psihoterapijo. Uporabna je tudi na področju vzgoje in izobraževanja, v svetovanju, v menedžmentu in treningu komunikacij ter v analizi organizacij. Praktično je uporabna na vseh področjih, ki od nas zahteva razumevanje človekovega delovanja, medosebnih odnosov in komuniciranja: od šolstva, policije, socialnega dela, sodstva, politike, javnega nastopanja, verske organizacije, ipd. (Stewart in Joines, 2015).
Osnovne filozofske predpostavke TA so naslednje:
- Ljudje so v redu / ljudje so OK; v terapiji to pomeni, da in terapevt in klient vesta, da imata oba svojo vrednost, pomen in dostojanstvo. Pomeni to, da se oba sprejemata in sta sprejeta takšna kot sta. Gre se za ločevanje med osebnostjo in vedenjem. Vedenje je lahko kdaj pa kdaj NE OK, medtem ko je oseba sama po sebi v svoji biti popolnoma
- Vsak človek je sposoben misliti; iz tega izhaja, da je vsak človek odgovoren za svoje življenje in svoje odločitve, saj se vsak odloča zase in bo vsak zase živel s posledicami svojih odločitev. Izjeme so le ljudje s hudimi možganskimi poškodbami. Terapevt zato ni nekdo, ki bo točno vedel, kaj in kako naj si klient pomaga, temveč je nekdo, ki zaupa v klienta in ve, da se lahko sam odloči, kako bo živel in kakšne rešitve bo izbral.
- Ljudje odločajo o svoji usodi in te odločitve je mogoče spreminjati; ljudje že v otroštvu izbiramo strategije, kako se bomo razvili. Nemogoče je, da nas drugi prisilijo v to, kam naj se razvijamo in tudi kako naj občutimo in se vedemo. Pomembno je zavedanje, da smo sami odgovorni za svoje vedenje in čustva. In svoje odločitve lahko kadarkoli spremenimo. V terapiji je to zavedanje pomembno s tega vidika, da prav nič ni zacementirano v nas, nobena zgodba. Vedno je možnost spremembe in novih odločitev in s tem novega življenja. Vedno je možnost rasti in spreminjanja in zato smo sami odgovorni in nihče drug.
Vpliv na psihoterapevtski proces:
- Enakovredni odnos med terapevtom in klientom – krepitev odnosa, spoštovanje drug drugega. Za terapijo je odnos ključnega pomena.
- Terapevt seznanja klienta z idejami TA in ga spodbuja, da prevzame enakovredno vlogo v procesu spremembe.
- Terapija temelji na dogovorih ali pogodbah med klientom in terapevtom, tako da oba soustvarjata terapijo.
- Komunikacija med klientom in terapevtom je odprta, sta intimna.
