Skriptni sistem je »samoojačevalni, izkrivljeni sistem čustev, misli in dejanj, ki ga vzdržujejo skriptu zavezani posamezniki« (Steward in Joines, 2015, str. 265). Nastane na podlagi notranjih izkušenj posameznika, njegovega zaznavanja, domišljije in konceptualizacije, podkrepljene s posplošitvami, ki konstruirajo »resničnost« nas samih, drugih in kvalitete življenja. Pripelje nas do tega, da doživljamo določena čustva do nečesa, kar ni nujno, da se bo sploh zgodilo ali pa da smo globoko prizadeti zaradi naših pričakovanj in da po nepotrebnem trpimo v trenutnih odnosih zaradi samookrepitvene narave skriptnih prepričanj (Erskine, 2018). Skriptni sistem prikazuje analizo, kako se skript kaže v sedanjem življenju posameznika. Sestavljen je iz štirih glavnih komponent (O’Reilly-Knapp in Erskine, 2018):
Skriptna prepričanja o sebi, o drugih in o svetu na splošno, ki po so po navadi nezavedna. So posameznikovo tolmačenje in interpretiranje svoje lastne vrednosti, posameznikovih ključnih odnosov in posameznikovih dogodkov iz življenja;
- Skriptna prepričanja o sebi, o drugih in o svetu na splošno, ki po so po navadi nezavedna. So posameznikovo tolmačenje in interpretiranje svoje lastne vrednosti, posameznikovih ključnih odnosov in posameznikovih dogodkov iz življenja;
- Skriptni prikaz skozi vedenje, notranje doživljanje in fantazije posameznika. Fantazije si ustvari posameznik sam. Lahko gre za fantazije o sebi ali o drugih. Te fantazije so ustvarjene tako, da še bolj utrjujejo skript;
- Ojačajoče izkušnje so dogodki, ki potrjujejo skriptna prepričanja in »dokazujejo«, da so skriptna prepričanja »resnična«. Človek selekcionira spomine glede nato ali potrjujejo skript ali ne; potemtakem pozabi na dogodke, ki se ne skladajo s skriptom in prej prikliče v spomin tiste dogodke, ki bodo skript še bolj potrdili;
- Represivna čustva in potrebe, ki so po navadi nezavedna in jih je težko priklicati nazaj. Ostajajo v tako imenovanem implicitnim spominu, spominu, ki nima jezika, izraža pa se skozi telesne občutke, hrepenenja, odpore, vzorce vedenja (Erskine, 2008; Fosshage, 2005; Kihlstrom, 1984, v Erskine, 2018).
Skriptni sistem se ohranja na nezavedni ravni in sicer z namenom, da se posameznik izogne morebitni ponovni ne zadovoljitvi svojih temeljnih potreb in s tem povezanimi občutji. Skriptni sistem se formira tudi z namenom posplošitve posameznikovih nezavednih izkušenj v interakciji z drugimi, z namenom ustvariti homeostatično samoregulacijo in z namenom, da posameznik vnaprej predvideva dogodke življenja in medosebne odnose, interakcije (Erskine in Moursund, 1988/1998, v O’Reilly-Knapp in Erskine, 2018). Kljub temu da se skriptni sistem ohranja na nezavedni ravni, je osvobajanje od le-tega mogoče, toliko bolj v varnem in zaupljivem okolju psihoterapevta. Več področji skriptnega sistema se dotakne psihoterapija, bolj verjetno in hitrejše je osvobajanje od skriptnega sistema (Erskine, 1980/1997; v O’Reilly-Knapp in Erskine, 2018).
Berne (1961, v Erskine, 2018) sprva definira skript kot obsežen življenjski načrt, ki ga ustvarimo na nezavedni ravni in na katerega vplivajo izkušnje iz zgodnjega otroštva. Kasneje pa je nekoliko razširil definicijo skripta in ga opiše kot »življenjski načrt, ki ga človek izdela v otroštvu, okrepijo starši in upravičijo ga poznejši dogodki v življenju, nato doseže svoj višek v izbrani različici.« (Berne, 1975, v Steward in Joines, 2015, str. 127; Berne, 1972, v Erskine, 2018, str. 2). To je definicija skripta, kot jo opisuje Eric Berne, ki je tudi prvi razvil teorijo skripta skupaj s svojimi študenti sredi šestdesetih let (Steward in Joines, 2015). Je specifični načrt, ki ga otrok izdela za svoje življenje. Ko se dojenček rodi, si ne zna razlagati sveta okoli sebe, zato hitro lahko dojame okolico kot zanj življenjsko ogrožajočo. Deluje v tej smeri, da so njegove potrebe zadovoljene in predvsem, da ostane živ, zato razvije najboljšo strategijo za preživetje, ki postane njegov skript. V tistem trenutku je to potrebno za preživetje. Življenjski načrt se odraža v naših odzivih in v naših prepričanjih o svetu v katerem živimo in o nas samih, vpliva pa tudi na naše odnose z drugimi ljudmi. V odrasli dobi skript še vedno ostaja, kljub temu, da ga ne potrebujemo več za preživetje (Erskine, 2018).
Skriptne odločitve nastajajo predvsem preko čustev in intuicije otroka. H gradnji skripta pa vplivajo tudi otrokova prepričanja o njem samem in o okolici. Berne (2018) opisuje štiri povzetke teh prepričanj, ki jih imenuje življenjske pozicije:
Ker je skript načrt, vsebuje zasnovo uvoda in jedra, ki vodita k zaključku oziroma tako imenovanemu nezavednemu skriptnemu izkupičku. Vsak se zase odloča za svoj skript. Skript je odločitev. In človek kreira svoje življenje v tej smeri, da izbira dogodke in izide, ki skript samo še potrjujejo in utrjujejo, četudi si zato s tem dela škodo in trpi. Po mnenju avtorjev Erskine in Moursund (2011) pa nam skript kljub temu še vedno omogoča homeostazo oziroma psihološko ravnovesje kot rezultat občutka predvidljivosti. Z namenom, da se človek izogne coni neudobja, raje tolmači svoje percepcije in izkušnje tako, da se skladajo z našim skriptom. Človekovo stremljenje k predvidljivosti življenja pa ni edini razlog za vzdrževanje skripta v odraslosti. Drugi razlog je namreč ta, da se človek izogne potencialnemu ponovnemu doživljanju nepotešenih potreb, kot jih je doživljal v svojem otroštvu. Po mnenju različnih avtorjev (Perls, 1944; Berne, 1964; Bary & Hufford, 1990; v Erskine, 2018) je življenjski scenarij v večini primerov destruktiven za posameznika in odnose z drugimi, kljub temu pa še vedno nudi psihološko ravnovesje in homeostazo skozi ohranjanje kontinuitete iz preteklosti in zagotavljanje iluzije predvidljivosti.
Po vsebini skripte lahko ločimo v tri tipe: zmagovalski, zgubarski in nezmagovalski. Se pa skripti med seboj lahko prepletajo ali pa smo na enem področju življenja Zmagovalci, na drugem pa Zgube. Skript posameznika se lahko določi že skozi način govorjenja. Zmagovalec bo uporabljal stavke kot so: »Zdaj vem, kako se dela,« ali pa »Naredil sem napako in ne bo se ponovilo,« medtem ko bo nekdo z Zgubarskim skriptom uporabljal stavke v smislu: »Kaj pa moraš narediti,« »Saj se nič ne da narediti,« »Nimaš kaj,« »Če bi le…,« »Ja, ampak…«. Razmišlja o tem, kaj bo storil, če zmaga, medtem ko Zmagovalec ve, kaj bo naredil, če izgubi (Berne, 2018).
Na sam skript pa močno vpliva tudi okolje, v katerem živimo, še posebej starši oziroma otroku pomembni drugi, ki otroku podajajo skriptna sporočila. Starši oziroma pomembni drugi otroku podajajo skriptna sporočila na več načinov. Steward in Joines (2015) izpostavljata naslednje načine:
Verbalno in neverbalno
Dojenček, ko se rodi, še ne razume verbalne komunikacije, ima pa zato bolje razvita druga čutila. To mu omogoča, da zaznava okolje, skupaj z neverbalno komunikacijo svojih staršev. Zato je izredno občutljiv na zaznavanje občutenja sprejetosti ali nesprejetosti s strani svojih staršev. Berne (Steward in Joines, 2015) govori o treh pravilih komunikacije, med katerimi je tretje ravno ta, da kadar so transakcije prikrite, je pomembno sporočilo na psihološki ravni. Tudi Paloaltovska šola (Watzlawick, 1982, v Vec, 2005) opisuje enega izmed zakonov komunikacije, ki je podoben temu Bernovemu pravilu, namreč, da je nemogoče ne komunicirati. Kar pomeni, da je tudi ignoranca in tišina neke vrste komunikacija. Tudi s tem nekaj sporočamo. In včasih je lahko tako sporočilo še močnejše in pusti lahko večje posledice kot verbalno sporočilo.
Modeliranje
Otroci se izredno hitro učijo, še posebej skozi opazovanje vedenja drugih. Z opazovanjem in nato modeliranjem je njegov namen priti do najhitrejše ali najboljše zadovoljitve svojih potreb in želja. Dogodke, ki se dogajajo okoli njega, si jih razlaga po svoje in s svojo percepcijo. S temi pride do zaključkov in se nauči delovati po njih.
Povelja
Povelja so neposredni verbalni ukazi, ki jih starš zapoveduje otroku. Da povelja postanejo skriptna sporočila je odvisno od več dejavnikov: pogostost izražanja povelj, od samih situacij kdaj se povelja pojavljajo, spremljajoča neverbalna sporočila starša, karakter otroka, ipd.
Atribucije
Izraz je tujka za pripisovanja ali etiketiranje. Določene zaključke lahko starši otroku podajajo direktno verbalno. Lahko pa tudi posredno, na primer ko odrasli govorijo o otroku neki drugi osebi tako, da jih otrok lahko sliši. Enako kot za povelja velja tudi za atribucije, da le-te postanejo skriptna sporočila na podlagi zgoraj omenjenih dejavnikov.
Na nastanek skripta lahko vpliva tudi že en sam dogodek, po navadi travmatična izkušnja, ki v otroku pusti svoje sledi. Stewart in Joines (2015) pišeta o tem, da določeni TA terapevti menijo, da že samo rojstvo kot travmatični dogodek vpliva na oblikovanje skriptnega sporočila.
