Sporočilo, ki ga prejmeš v otroštvu, da si preveč, da si v breme je redko izrečeno neposredno. Pogosteje se prenaša tiho, med vrsticami, v vzdihih, v pogledu, ki se ob prošnji rahlo zatemni, v telesni govorici, ki sporoča: zdaj je preveč. Otrok se v takem okolju ne uči, da so njegove potrebe napačne, temveč se uči nečesa veliko bolj subtilnega in trajnega: da je sam, v svojem doživljanju, da je preveč.
Raziskave navezanosti že desetletja kažejo, da otrok ne potrebuje popolnega starša, temveč dovolj odzivnega. Ključno vprašanje ni, ali so otrokove potrebe vedno zadovoljene, temveč ali so prepoznane kot legitimne. Ko otrok večkrat doživi, da je ob izražanju lakote, žalosti, veselja ali potrebe po bližini deležen umika, nestrpnosti ali minimaliziranja, začne oblikovati notranji sklep: če želim ostati v odnosu, moram zmanjšati sebe.
Ta proces ni zavesten. Ne gre za zavestno odločitev, temveč za nezavedno prilagoditev. Otrok, ki je odvisen od odnosa, bo vedno izbral odnos pred avtentičnostjo. Tako se začne razvoj notranje strategije, ki jo v odraslosti pogosto prepoznamo kot pretirano samokontrolo, uglaševanje na druge in tiho zanemarjanje sebe.
V odraslih odnosih se ta zgodnja izkušnja redko kaže kot jasen spomin. Pogosteje jo srečamo v telesu: v zategnjenem občutku ob tem, ko bi želeli nekaj prositi; v nelagodju, ko nekdo vpraša »Kaj pa ti potrebuješ?«; v avtomatskem odgovoru »Ni pomembno«, še preden si sploh damo priložnost začutiti, kaj je pomembno. Ti posamezniki so pogosto izjemno empatični, odgovorni in čustveno zreli – a ta zrelost ima visoko ceno.
Psihološko gledano gre za notranji konflikt med potrebo po bližini in strahom pred obremenjevanjem drugega. Vsaka želja sproži nezavedno vprašanje: Ali imam pravico to želeti? Vsaka potreba se mora najprej zagovarjati, utemeljevati, pogosto pa je že vnaprej opuščena. Tako se oblikuje notranji kritik, ki ne napada z ostrimi besedami, temveč s svarilom: Ne bodi zahteven. Ne bodi preveč. Ne tveganj izgube odnosa.
Zanimivo je, da ti ljudje pogosto ne doživljajo sebe kot nekoga z »nizko samopodobo«. Nasprotno – lahko so zelo sposobni, uspešni in navzven samozavestni. Težava se pokaže v intimnosti. Tam, kjer bi bilo treba razkriti ranljivost, priznati potrebo ali izraziti mejo, se aktivira staro učenje: bližina je varna le, če sem nezahteven.
Terapevtsko delo s takšnimi posamezniki ni usmerjeno v to, da bi jih učili »imeti več potreb«, temveč da bi jim pomagali ponovno vzpostaviti stik s tem, kar je bilo dolgo odloženo. Pogosto gre za zelo osnovna vprašanja: Kaj čutim? Kaj si želim? Kaj potrebujem – ne kot racionalno utemeljitev, ampak kot notranje dejstvo? Za mnoge je to presenetljivo težko, saj nikoli niso bili povabljeni, da bi te vsebine raziskovali brez občutka krivde.
Proces zdravljenja vključuje tudi žalovanje. Žalovanje za otrokom, ki ni imel prostora biti slišan brez pogojev. Šele ko je ta bolečina priznana, lahko posameznik začne tvegati nekaj novega: izražanje sebe brez zagotovila, da bo sprejet. Paradoksalno pa prav ta avtentičnost pogosto vodi v globlje, bolj vzajemne odnose.
Na koncu ne gre za to, da bi potrebe postale breme – temveč da bi bile ponovno prepoznane kot to, kar so: temelj človeške povezanosti. Odnos, v katerem ni prostora za potrebe, ni odnos, temveč prilagoditev. In človek, ki se je naučil zmanjševati sebe, se lahko počasi, z oporo in sočutjem nauči tudi nasprotnega: da je lahko viden, slišan in še vedno v odnosu. Tako postane bolj avtentičen, v stiku s sabo, izpopolnjen in lažji.
